Ni vseeno, kdo uči vašega otroka
Zakaj sta strokovno delo, varen odnos do otroka in spodbudno športno okolje pomembnejša od samega rezultata.
Šport ima lahko na otroka izjemno pozitiven vpliv. Otroku lahko pomaga razvijati samozavest, vztrajnost, sodelovanje, odgovornost in zdrav odnos do gibanja. Toda pri tem ni pomembno samo, kaj otrok trenira. Pomembno je tudi, kdo ga uči in v kakšnem okolju poteka vadba.
Pred kratkim me je novinarka Barbara M. Smajila iz N1 Slovenija povabila k sodelovanju pri članku o odnosu trenerjev do otrok ter o pomenu varnega in spodbudnega športnega okolja.
Tema se mi zdi zelo pomembna, saj delo z otroki zahteva precej več kot samo poznavanje športa.
Pri delu z otroki ni dovolj poznati samo športa
Trener, učitelj ali vaditelj, ki dela z otroki, mora razumeti tudi otrokov razvoj, pedagogiko, didaktiko, motorični razvoj in predvsem potrebe posameznega otroka.
Sam sem po izobrazbi profesor športne vzgoje, poleg dela v šoli pa delujem tudi v Športnem društvu Akademija ŠAPA in Nogometnem klubu Ivančna Gorica. Pri svojem delu sem imel priložnost spoznati otroke različnih starosti in z zelo različnimi potrebami.
Izkušnje imam tudi z delom v vrtcu ter približno tri leta z otroki s posebnimi potrebami, med drugim z otroki z avtizmom, Downovim sindromom, gibalnimi ovirami, slepoto oziroma slabovidnostjo, gluhoto oziroma naglušnostjo ter vedenjskimi in čustvenimi težavami.
Takšne izkušnje človeka naučijo predvsem tega, da ne obstaja en sam način dela, ki bi ustrezal vsem otrokom.
Vsak otrok je drugačen
Vsak otrok v skupino prinese svojo osebnost, izkušnje, sposobnosti, strahove, interese in način odzivanja.
Zato je pomembno, da otroka opazujemo, poslušamo in se mu znamo prilagoditi. Včasih je potrebno otroka spodbuditi, drugič mu dati več časa, tretjič pa mu pomagati razumeti, da napaka ni neuspeh.
Pri športu si želimo, da bi se otrok počutil varno, sprejeto in uspešno. To ne pomeni, da mora biti vedno najboljši. Pomeni, da ima možnost napredovati glede na svoje sposobnosti.
Otrok mora imeti možnost poskusiti in se zmotiti
Napake so normalen del učenja.
Otrok mora imeti možnost poskusiti, se zmotiti, poskusiti ponovno in se iz napake nekaj naučiti. Če ga je nenehno strah kritike, kričanja ali poniževanja, se lahko začne bati tudi same napake.
Takrat šport ne postane več prostor učenja in razvoja, ampak prostor pritiska.
Zato se mi zdi pomembno razlikovati med zahtevnostjo in poniževanjem. Trener mora znati postaviti meje, zahtevati trud, opozoriti na napake in otroka usmerjati. Pri tem pa lahko to naredi na način, ki ohranja otrokovo dostojanstvo in občutek varnosti.
Zahtevnost ni enaka poniževanju
Otrok lahko od trenerja pričakuje jasna navodila, disciplino in pričakovanje, da bo dal od sebe največ, kar zmore.
Toda zahtevnost ne pomeni žaljenja, poniževanja ali ustvarjanja strahu.
Dober trener mora znati otroka motivirati tudi takrat, ko mu ne gre. Prav v težkih trenutkih se pogosto pokaže kakovost odnosa med trenerjem in otrokom.
Pri tem ni pomembno samo, kaj trener pove, ampak tudi kako to pove.
Nisem obremenjen z rezultatom, pomembno mi je, da se naučijo čim bolje igrati.
Rezultat ni najpomembnejši
Pri delu z otroki me rezultat nikoli ni zanimal bolj kot njihov razvoj.
Tekmo lahko dobiš ali izgubiš. Rezultat se čez čas pozabi. Veliko dlje pa lahko ostanejo odnos otroka do športa, njegova samozavest, izkušnja, ki jo je dobil, in občutek, ki ga je imel v skupini.
Zato želim, da imajo otroci možnost igrati, se učiti in napredovati. Da dobijo priložnost tudi takrat, ko niso najboljši. In da razumejo, da je šport prostor, kjer lahko nekaj poskusijo, naredijo napako in se iz nje učijo.
Pomembno vlogo imajo tudi starši
Pri izbiri športnega programa je pomembno, da se tudi starši vprašajo, komu zaupajo svojega otroka.
Kdo vodi vadbo?
Kakšna je njegova izobrazba in kakšne izkušnje ima z otroki?
Kako komunicira z otroki?
Je komunikacija spodbudna, spoštljiva in prilagojena otroku?
Kako se vaš otrok počuti?
Ali se na vadbo vrača z veseljem in občutkom varnosti?
Pomembno je tudi, da se z otrokom pogovarjamo.
Če otrok po vadbi postaja zaskrbljen, se začne bati treninga, noče več sodelovati ali se njegovo vedenje nenadoma spremeni, je vredno ugotoviti, kaj se dogaja.
Otroci nam pogosto povedo veliko, če jim damo dovolj prostora, da jih poslušamo.
Takšno okolje želimo graditi v Akademiji ŠAPA
V Akademiji ŠAPA želimo ustvarjati okolje, v katerem je otrok na prvem mestu.
Naše delo temelji na strokovnosti, odgovornosti, varnosti in spodbujanju otroka k napredku.
Želimo, da otrok razvija svoje gibalne in športne sposobnosti, hkrati pa pridobiva tudi pozitivne izkušnje, samozavest in zdrav odnos do gibanja.
Delo temelji na znanju, izkušnjah in razumevanju razvoja otroka.
Otrok mora imeti občutek sprejetosti, varnosti in spoštovanja.
Napake so del učenja, napredek pa pomembnejši od popolnosti.
Šport naj bo prostor razvoja, samozavesti in pozitivnih izkušenj.
Pri tem ne iščemo popolnosti. Iščemo napredek.
Vsak otrok je drugačen in prav te razlike so tisto, zaradi česar je delo z otroki tako posebno.
Pogovor za N1 Slovenija
O temi odnosa trenerjev do otrok in varnega športnega okolja sem govoril tudi za N1 Slovenija v članku Barbare M. Smajila.
Članek odpira pomembno vprašanje, kakšno športno okolje ustvarjamo za otroke in kakšno vlogo imajo pri tem trenerji, starši in športne organizacije.
Hvala N1 Slovenija in Barbari M. Smajila za povabilo k sodelovanju in za prostor, kjer lahko o tej temi govorimo odprto in strokovno.
Iščete strokovno in spodbudno športno okolje za svojega otroka?
V Akademiji ŠAPA so vpisi v programe za otroke za šolsko leto 2026/27 še vedno odprti. Prva ura je brezplačna.
OGLEJTE SI PROGRAME IN VPISE →